KAMEN IN KAMNOLOMI
KAJ IZKOPAVAMO
Nabrežinski kamen
V kraških in še posebej v nabrežinskih kamnolomih že 2000 let izkopavamo sedimentarne kamnine, ki so sestavljene iz apnenca in so bogate z ostanki morskih mehkužcev (rudisti), ki so danes že izumrli, saj so živeli v kredni dobi (pred 130-65 milijoni let) in v plitvem morju, ki se je občasno umikalo.
Kljub temu, da gre za sedimentno kamnino, je na tržišču znana kot Karstmarmor ali kraški marmor ali nabrežinski kamen, saj ji kemične, fizične in mehanske značilnosti, zaradi katerih je kompaktna in homogena, omogočajo poliranje in primerljive lastnosti s kamninami metarmorfnega izvora, kot je pravi marmor, ali pa z magmatskimi kamninami, kot je na primer granit.
Kalcijev karbonat (CaCo3), iz katerega je sestavljen kraški kamen, je prisoten v najmanj 99 % deležu;
povprečna gostota znaša nekaj čez 2600 kg/m³; najbolj značilne lastnosti so odpornost na tlačnenje, natezanje, udarce in obrabo ter nizki koeficienti linearne razteznosti, zamrzovanja in vpojnosti.
Skozi zgodovino izkopavanj so tukaj pridobivali več vrst apnenca, ki so jim nadeli različna imena. Ta se navdihujejo po količini, velikosti in postavitvi organskih delov (fosilov) v kamnu. Tu je nekaj tovrstnih imen:
Aurisina chiara (svetla barva),
Aurisina fiorita („cvetoč“ vzorec),
Aurisina granitello (vzorec, ki spominja na granit),
Roman stone (podobnost s kamnom, ki so ga uporabljali v antiki),
Lumachella (vidnost polžkov).
Stalaktit in Breccia carsica (kraška breča) sta bila nekoč zelo cenjena zaradi svoje barve, vendar ju ne izkopavajo več.
KJE IZKOPAVAMO
Nabrežinski kamnolomi
Po ozemlju devinsko-nabrežinske občine so razpršeni številni kamnolomi, ki nudijo izreden vpogled v različne tehnike izkopavanja in transporta kamna, ki so si sledile skozi dvatisočletno zgodovino in razvoj.
Številni kamnolomi so bili medtem opuščeni iz gospodarskih (nedonosen material, premajhen kamnolom), logističnih, infrastrukturnih (bližina železnice, urbanizacija …) in okoljskih razlogov, medtem ko so večji kamnolomi na območju, ki mu od nekdaj pravijo Ivere, še vedno v rabi: njihova velikost pričuje o osupljivi prostornini materiala, ki so ga tu izkopali skozi stoletja.
Dolgo potovanje nabrežinskega kamna: včeraj, danes in jutri!
Nabrežinski kamen je pravi ambasador našega ozemlja: od nekdaj, ko so začeli z izkopavanji, vse do naših dni pripoveduje zgodbe o Krasu in Nabrežini po vseh celinah, ki jih je dosegel.
Stari oglejski spomeniki (1. stol. pr.n. št.), kupola Teodorikovega mavzoleja v Ravenni (5. stol. n. št.), šape beneških vodnjakov (9. stol.), rozeta katedrale sv. Justa v Trstu (14. stol.) so le nekatere izmed najstarejših pričevanj o rabi nabrežinskega kamna. Od druge polovice 19. stoletja se je le-ta razširil na vse konce avstroogrskega cesarstva, saj so povpraševali zanj pri gradnji najbolj prestižnih palač na Dunaju, v Gradcu, Budimpešti, Pragi, njegov sloves je segel tudi v Egipt.
Po prvi svetovni vojni so se tehnike in stili spremenili, vendar je kraški kamen nadaljeval s svojim potovanjem po Italiji, v Združene države Amerike, Švico, Nemčijo, Francijo in celo do Avstralije, Nove Zelandije in Argentine. V zadnjih desetletjih ga prodajajo na Kitajsko, v Južno Korejo, na Japonsko, v Indijo, arabske države in še mnoge druge prestižne lokacije, kjer s kamnom oplemenitijo javne in zasebne gradnje.
Njegovo potovanje se še danes ni zaključilo, njegove odlike so poznane in jih cenijo ljubitelji, umetniki, projektanti in arhitekti od vsepovsod, zaradi česar je trgovanje z nabrežinskim kamnom dinamično in vedno zanimivo.