V Ljubljani se je par dni pred praznikom 8. marca odprla razstava Lomilka kamenja, ki sta jo ustvarila Barbara Kapelj in Gabriele Fuso. Gre za širši projekt, ki se začenja s to razstavo in se bo še nadgrajeval v prihodnjih mesecih.
Kamen je izredno privlačen za človeka. Je uporaben, poslušno prevzema oblike, ki mu jih namenjamo, je trajen in celo vzbuja občutek večnosti. Ne glede na to, da je s svojimi lastnostmi tako težek in naporen za obdelavo.
Ženske so na videz prešibke, da bi se ukvarjale z njim. Kljub temu se Barbara Kapelj ni predala in je vztrajno iskala ženske, ki so se v preteklosti ukvarjale s kamnom, in tiste, ki to počnejo še danes. In res, v Ljubljani je našla edino slovensko kamnosekinjo, v Tupelč na Krasu pa še zadnjo kamnolomko. Poleg tega, se v Sežani na strokovni šoli za oblikovanje kamna šola kar nekaj bodočih oblikovalk. Nazadnje je tu še skupina žensk, ki navdušeno poganja projekt Kamen v Nabrežini. Med iskanjem lomilke kamenja sta umetnika naletela na množico zgodb, ki sta jih vse vključila v preplet čipk, kamnolomskega orodja, fotografij, zgodb in osebnih predmetov, ki se dviga nad desnim atrijem magistrata v Ljubljani.
Vabimo vas, da obiščete razstavo (odprta bo do 17. aprila) in sledite tej zgodbi tudi v prihodnjih mesecih.
Hvala, Barbara Kapelj in Gabriele Fuso, da sta v to zgodbo vključila tudi Nabrežino!
