Avdio
SEZNAM PROJEKTOV
GLASOVI KAMNA
Poezija, miti in zgodbe na poteh muzeja KAMEN
Štiri podcasti za obogatitev poti Muzeja nabrežinskega kamna in kamnolomov
Besedila sta uredila Michele Gangale in Jasna Simoneta.
Pesmi: Igo Gruden in Anton Aškerc
Bibliografija: Igo Gruden, Primorske pesmi, Ljubljana, Zvezna tiskarna, 1920.
Anton Aškerc, Jadranski biseri: balade in romance slovenskih morskih ribičev, Ljubljana, L. Schwentner, 1908.
Glas: Kristina Kamaladevi Mihelj in Valentino Pagliei
Projekt: Glasovi kamna / Voci della Pietra D.Z. 16/2014 / Slovensko kulturno društvo Igo Gruden
Učna pot št. 1 – Kamnolomi in stene
Prisluhni pesmi: V nabrežinskih kamnolomih – Igo Gruden
Prva pot kamna ni le najveličastnejši način, da si z višine ogledamo osupljive kamnolome, ki so nastali med stoletnim izkopavanjem marmorja. Tu se nam ponuja tudi priložnost, da prisluhnemo glasovom vseh, ki so skozi stoletja trdo delali, da je nabrežinski marmor zaslovel po vsem svetu.
V pesmi, ki jo je napisal leta 1920, Igo Gruden pripoveduje o delavskih razmerah v kamnolomu in zunaj njega, o družbeni obrobnosti – na Krasu in v mestu.
V pesmi odmeva glas delavcev iz Kalabrije in Furlanije, ki se pridruži slovenskim glasovom s Krasa: pesem postane tako nosilka spomina, sporočilnosti, potrebe po zadoščenju. Opozarja na izkoreninjenost v prehodu iz kmečkega v delavsko življenje.
V NABREŽINSKIH KAMNOLOMIH
Čuj – pesem Kalabréža in Furlana
zveni iz kamna, poje trepetaje…
prisluhnil sem – o, kriknil bi najraje
od Nabrežine daleč do Sesljana.
Bolj od Škržakov suha in ožgana
telesa so, kar v soncu se jih maje:
sto rok se krči, dviga na vse kraje,
oči so mrke, lica razorana.
Na glavi belo kapo iz papirja,
pod njo pa misli žalostne in mračne,
razpetin golorok ves teden terja
iz kamna kruha za otroke lačne;
v soboto le, ko stopi do oštirja,
mu v vinu utonejo skrbi oblačne.
Učna pot št. 2 - Miti in zgodbe / razgledišče Tiziana Weiss pri Šestrenskem vrhu
Prisluhni pesmi Dve sestri – Anton Aškerc
Razgledišče, ki je danes poimenovano po tržaški alpinistki Tiziani Weiss, se nahaja nedaleč od Šestrenskega vrha, ki je dobilo ime po Dveh sestrah. Šlo je za dve približno sedem metrov visoki skali, ki sta se dvigali iz morja ob spodnji obali. V tridesetih letih prejšnjega stoletja sta bili uničeni, saj je tam deloval kamnolom, v katerem so pridobivali drobir.
Po izročilu sta bili ti dve skali znani vsem pomorščakom, ki so ju uporabljali kot orientacijsko točko, domačini pa so ju imeli za nekaj posebnega – tako zelo, da so otrokom prepovedali, da bi se ju dotikali. Tamkajšnji del obale je nosil ime Šestrence.
Nekoč naj bi namreč živeli dve sestri, obe zaljubljeni v istega ribiča. Zvečer sta prihajali na ta del obale, da bi ga videli, ko se je odpravljal na nočni ribolov. Ko sta spoznali, da bi izpolnitev te ljubezni eni od njiju prinesla neizmerno bolečino, sta se odločili skupaj končati življenje – skočili sta v morje in se tam spremenili v kamen.
Na pobočju, levo od nas, je do petdesetih let 20. stoletja stala še ena pomembna skala, imenovana Mož. Ta antropomorfna skala je predstavljala prav tistega ribiča, ki je od tod žalostno zrl proti dvema izgubljenima dekletoma in tudi sam okamenel.
To pripoved je leta 1908 opisal tudi pesnik Anton Aškerc, ki je na obali od Rojana do Štivana zbiral zgodbe slovenskih ribičev in o njih izdal pesniško zbirko Jadranski biseri.
DVE SESTRI
Dve skali štrlita iz morja,
in morje krog njiju šumi;
in solnce obseva ji zlato
in mesec nad njima gori.
Dve sestri Sesljanki ljubili
sta ribiča. Mlado srce gorelo
obema za fanta je lepega
. . . Dvojno gorje !
Hodili zaljubljeni sestri
sta k sinjemu morju vsak dan,
ko mimo veslal je tam ribič
na čolniču svojem v pristan.
Stojita na bregu dekleti,
in ribič po morju vesla . . .
In sestri se mlajši izvije
obupnosti vzdih iz srca:
“Pokaj se boriva med sabo?
Ne bodi ni moj niti tvoj!
Veš, kaj? Ljubosumnosti mukam
naj konec bo, sestra, nocoj!”
„Prav praviš! . . . Glej, morja pod nama
grob zije globoki odprt!
Skočiva vanj, sestrica draga!
Pripravljena iti sem v smrt!”
In skočita v morje objeti
Sesljanki zaljubljeni vznak . . .
Zapljuskajo temni valovi nad njima . . .
Pokrije ji mrak . . .
Dve skali štrlita iz morja,
„dve sestri” še naše tam dni . . .
In solnce obseva ji zlato
in mesec nad njima gori.
Učna pot št. 3 – Nabrežina, vas in kamen
Prisluhni pesmi: Sinku – Igo Gruden
Nabrežinskemu pesniku Igu Grudnu je posvečen bronasti doprsni kip, ki se nahaja na vaškem drevoredu. Na podstavku je navedenih nekaj verzov iz pesmi Sinku, ki jo lahko tukaj poslušaš v celoti.
Pesem je nastala leta 1946, ob rojstvu sina Primoža, po dramatičnih vojnih dogodkih in ujetništvu v taboriščih Visco, Chiesa Nuova in Rab.
Pesnik se najprej spominja otroških in najstniških let v Nabrežini, med morjem, skalami in burjo, ki poosebljajo moč in upornost. Zaključek izzveni z jasnimi in spevnimi besedami, s katerimi sinu polaga na srce, naj se nikoli ne ukloni zatiralcu in naj se vedno spominja, da je to zemlja prednikov.
SINKU
V Nabrežini blizu Trsta
se tvoj oče je rodil:
kjer je v morju skala čvrsta,
se po produ je podil,
v zimi z burjo se boril.
V šolo hodil je v Gorico:
ko prihajal je domov,
vozil se je z jadrnico,
z ribiči veslal na lov
tja do istrskih bregov.
Dnevi so prišli temačni,
takšnih ni še videl svet:
mrki tujci v dobi mračni
so teptali kraški cvet
petindvajset strašnih let.
Naj kdor koli kdaj te vpraša,
kdo živi na zemlji tej,
vedi: zemlja ta je naša,
tvoji dedi spijo v njej,
zanjo bori se naprej!
Učna pot št. 5 – Sesljan in Portopiccolo
Prisluhni pesmi: Nabrežinskim kamnolomcem – Igo Gruden
Pesem Nabrežinskim kamnolomcem je služila za navdih nekaterim izmed del, ki so razstavljena v Parku kipov v naselju Portopiccolo in so nastala v sklopu projekta čezmejnih umetniških rezidenc pod okriljem prireditev Energija prostorov – Festival vetra in kamna.
Kamnite stvaritve se pogovarjajo s prostorom, v katerem stojijo, saj je bil tu nekoč kamnolom apnenca, in so na ogled delno na malem trgu in delno v Tunelu kamna ob Portopiccolo Art Gallery.
V pesmi, ki je nastala leta 1920, se avtor z otožnostjo spominja svoje rojstne vasi. Pesnika žene močan, neposreden vzgib, ki se izraža v vzklikajočem nagovoru O, kamnolomci iz Nabrežine in se ponavlja na začetku vsake kitice.
Prežet s čustveno napetostjo in bratskimi občutki do kamnolomcev in sveta, se Igo Gruden sprašuje o prihodnosti slovenske narodne skupnosti ter sluti tragedijo, ki ji preti. Opominja na družbeni in bivanjski položaj tistih, ki so spoznali krutost vojne, usodo beguncev, pomanjkanje in bolezen.
A vendar iz kamnolomov odzvanja vaš glas, ki odmeva čez ves Kras in je trdoživ, skoraj prevladujoč nad vsem.
NABREŽINSKIM KAMNOLOMCEM
O kamnolomci iz Nabrežine,
kraški ruvarji vi iz Sempolaja,
prašni kamnarji iz Svetega Križa,
vsi iz Slivnega, Mavhinj, Sesljana –
kdaj bom spet videl vas,
kdaj bom spet slišal vas?
V dolgih predpasnikih od žakljevine,
kape papirnate v mrke oči,
trše od kamna so vaše pesti,
mišice vaše pod soncem so pele,
čez ves Kras
pel je vaš glas,
o kamnolomci iz Nabrežine…
kaj bo iz vas, o, kaj bo iz vas?
Vaši očetje pripognjeni v pasu,
kar jih utonilo ni v žganju in vinu,
v nečkah na rami grušč so nosili;
v vlažnih delavnicah pri Mohorinu
vaši otroci so žage močili;
v letih mladostnih na slabem že glasu
vaša dekleta iskala so dnine,
kar je najlepših bilo jih po stasu,
pala, tonila so v morje tujine –
samo vaš glas
pel je čez Kras,
o kamnolomci iz Nabrežine…
kaj bo iz vas, o, kaj bo iz vas?
Silen, ogromen iz vaših je rok
rasel čez Sočo solkanski obok;
vaše so delo do Trsta vozili
kmetje z volmi; čez morje nosili
v Kairo, Ameriko ga parobrodi;
banke, palače oholi gospodi
v Pešti, na Dunaju vi ste gradili,
mesta krasili za slavo tujine –
divje vam glas
šel je čez Kras,
o kamnolomci iz Nabrežine…
kaj bo iz vas, o, kaj bo iz vas?
Ko po bojiščih v grozotah ste hirali,
vaše žene v taboriščih so strádale,
hčere so vaše po mestih propadale,
vaši otroci okuženi umirali
daleč, oj, daleč izven domovine…
Kdaj bo spet glas
pel vam čez Kras,
o kamnolomci iz Nabrežine –
kaj bo iz vas, o, kaj bo iz vas?
Boste prodali se in zatajili,
v narodu tujem propali, utonili?
Vi proletarci,
bodete pali kot voli pod udarci
mrzlih, nebratskih pesti?
O kamnolomci iz Nabrežine,
v zemljo domačo trdno korenine
naj se zarasejo vaših moči,
globlje in globlje naj misel vam rije:
ko iz te zemlje se dvignete močni,
zdravi in sončni
nad domovijo, raven domačije –
narodom tujim ne suženj več, brat
vsak od vas vtisne naj lastni pečat
v smeli razvoj zgodovine,
o kamnolomci iz Nabrežine.